Pod pojmom ukvarjanja s športom ljudje največkrat pomislimo na pozitivne plati, ki jih gibanje povzroča telesu ter socialnemu razvoju – kar je iz motivacijskega vidika za telesno dejavnost zelo dobro. Tako pri neorganizirani kot organizirani športni dejavnosti pa poleg spodbudnih športnih učinkov, žal, mnogokrat še vedno prihaja do različnih vrst nasilja, na katere je v želji po preprečitvi ali zmanjšanju treba opozarjati in o njih javno govoriti.
V športu poznamo več vrst nasilja, in sicer fizično, psihično, verbalno itn. Pri ekipnih kontaktnih športih je npr. fizično nasilje odvisno predvsem od dojemanja posameznih situacij. V nekaterih moštvenih športih (rokomet, košarka) je telesni kontakt del same igre, od posameznih igralcev in zunanjih opazovalcev pa je odvisno, ali različne namerne in nenamerne udarce sprejemajo kot nasilje ali zgolj prehodne situacije, na katere se v nadaljevanju ne ozirajo več. Prav tako je v različnih športih kot tudi društvih pomembna percepcija dojemanja različnih vrst komunikacije, ki lahko odločujoče vpliva na počutje in delovanje posameznika. Kot primer lahko navedem različne stile komunikacijskih kanalov med trenerji in soigralci ali med soigralci samimi.
Poleg fizičnega nasilja lahko prihaja tudi to nadiranja soigralcev, uporabe kletvic, nalaganja obveznosti, strogih pogledov, norčevanja ali zahrbtnega govorjenja. Do takšnih pritiskov so še posebej občutljive mlajše generacije, ki še utrjujejo svojo avtoriteto v ekipi in jim morda zaradi neizkušenosti osebni rezultati pomenijo več kot ekipni in pri njih zato prihaja do večjih trenj. Posledično se z nastajajočimi konflikti in različnimi pritiski, ki jih šele kasneje spoznajo za dobronamerne (npr. kritiziranje, glasno spodbujanje), zaradi nižje starosti in mentalne zrelosti težje soočajo in jih manj uspešno rešujejo. Vse vrste nasilja imajo na posameznika velik vpliv, navadno negativen. Morda redki posamezniki sprejmejo takšno nasilje kot osebno rast in postanejo psihično močnejši, večina pa zaradi nasilja doživlja določene frustracije.
Za moštvo ali ekipo z individualnim športnikom je zelo pomembna dobra socialna klima oziroma kohezivnost, saj lahko le tako dobro trenira in na koncu doseže zastavljene cilje. Zaradi pojavljanja različnih vrst konfliktov lahko v moštvu nehote prihaja do t. i. disharmonije – medsebojne sovražnosti in prikritega ali celo neprikritega zadovoljstva ob neuspehu ali napaki soigralca. Tovrstne situacije je najbolje razrešiti z individualnimi pogovori oziroma opozorilom s strani trenerja, kapetana ali drugega člana ekipe, katerega beseda ima večjo veljavo. V primeru, da ne pride do rešitve konfliktov, se le ti lahko stopnjujejo in prerasejo v različne vrste nasilja med soigralci, nenazadnje tudi do pretepa.
Še posebej je pomembno, kako posameznik dojema različno komuniciranje soigralcev z njim. Začne se že pri pogovoru, ki ga lahko nekdo vzame dobronamerno, spet drugi kot osebni napad, teženje ali celo kot grožnjo. Seveda pa se nikakršno nasilje v ekipi ne bi smelo dogajati, zato je pomembno, da se s tem področjem športa, zlasti pri mlajših generacijah, ukvarja tudi trener oziroma športni pedagog.
Zgornji zapis ne zaničuje pomena ukvarjanja s športom, temveč le opozarja na posamezne situacije, ki se dogajajo v večini športov ter pred katerimi si ne smemo zatiskati oči, ampak se z njimi soočiti, preprečiti njihov vpliv ali jih celo izničiti.
