KOLUMNA

KOLUMNA: Zakaj sem glasoval za Trenta Alexandra-Arnolda

N’Golo Kante, Footballer of the Year 2017, in Matjaž Ambrožič na letni gala večerji FWA, London 19.5.2017

Že osem let sem član Football Writers’ Association ali najstarejše stanovske združbe piscev o nogometu. Zato ob glasovanju za prestižni naslov FWA Footballer of the Year šteje tudi moj glas. Skupaj s skoraj štiristotimi kolegi smo tudi ob zaključku letošnje sezone izbirali najboljšega nogometaša v Angliji. Razglasitev zmagovalca bo 24.julija. Že zdaj pa vam izdam, da je moj glas prejel desni bočni branilec Liverpoola Trent Alexander Arnold.


Tajno glasovanje, ki zadnji teden pred razglasitvijo ni več tako, vsakemu od članov združbe dovoljuje, da se odloča za posameznika, ki je po njegovem osebnem mnenju najbolj zaznamoval nogometo sezono – seveda na igrišču. Lani sem se odločil glas nameniti portugalskemu vezistu Manchester Cityja Bernardu Silvi. Priznanje je nato s prepričljivo večino prejel njegov klubski kolega Raheem Sterling. Pred tem pa sem bil skoraj vedno med tistimi, ki so glasovali za kasnejšega zmagovalca – Mohamed Salah (2018), N’Golo Kante (2017), Jamie Vardy (2016), Eden Hazard (2015), Luis Suarez (2014), Gareth Bale (2013), Robin van Persie (2012). Ob razmisleku po vsakoletni objavi rezultatov glasovanja je potrebno upoštevati, da je velika večina članov FWA Angležev. To pa pomeni, da imajo domači nogometaši vselej rahlo prednost. Obenem pa je res tudi, da je vsak tuji laureat s svojimi senzacionalnimi nastopi (pretežno) otoško novinarsko srenjo skozi potek vseh tekmovanj več kot očitno navduševal res stalno in prepričljivo.

Glasovanje za titulo Nogometaš leta po izboru FWA poteka od leta 1948, ko je prvi zmagovalec postal legendarni Stanley Matthews (2015 – 2000), tistikrat član Blackpoola, sicer pa tudi legenda Stokea. Kot prvi igalec s celine je leta 1956 anketa kot zmagovalca potrdila Nemca Berta Trautmanna (Manchester City), šele sezona 1980-81 pa je bil tista, ko je največ novinarskih simpatij dobil Nizozemec Frans Thijssen, član takrat rušilnega Ipswich Towna. Poleg zadnje omenjenih dveh igralcev je nato šele leta 1995 priznanje pripadlo še enemu tujemu igralcu, Nemcu, to je bil Jürgen Klinsmann, ki je imel svojo prvo sezono pri Tottenhamu res sanjsko. Kasneje so na vrsto prišli še Eric Cantona (1996), Gianfranco Zola (1997), Denis Berkamp (1998), David Ginola (1999) ter med letoma 2003 in 2006 edini v zgodovini kar trikrat Arsenalova legenda Thierry Henry. Pred tem ne-Britanci razen zelo redkih izjem niso osvajali. Agležem na-pol domači so kljub vsemu vedno bili in bodo Irci. Roy Keane (2000) in John Carey (1949) sta tako edina osvajalca priznanja z ne-britanskim potnim listom, a vendar z angleščino kot materinščino. Cristiano Ronaldo je laskavi naslov, na primer, prejel 2007. in 2008.

Zakaj moj glas pred tremi tedni prejel Trent Alexander Arnold? Predvsem zato, ker branilec (7.oktobra bo dopolnil 21 let) z desnico žogo podaja najlepše, najbolj elegantno, najbolj natančno. Njegove izvedbe kotov so za vse obrambe in vse vratarje peklenska grožnja. Alexander-Arnold navdušujoče dobro izvaja tudi proste strele. Še bolj pa me je rojeni Liverpoolčan prevzel zaradi energičnosti, gibljivosti, neusahljivega tekmovalnega naboja, motiviranosti ter nenazadnje tudi zato, ker se tudi obrambnih nalog loteva zelo prefinjeno. Trdim, da je Alexnader-Arnold čist oz. skrajno fer igralec, saj že njegova telesna konstrukcija pogojuje natančna metanja nasprotnikom pod noge, ki le-te skorajda ne more huje poškodovati. Hkrati mi je všeč njegova taktična zrelost. Ok, navijači Barcelone se, vem, s to oceno zaradi njegovega zvitorepsko izvedenega kota, ki je Divocku Origiju omogočil zadetek, ta pa je katalonskega velikana pahnil iz lanske Lige prvakov, nikakor ne bodo strinjali. Tisti pripetljaj na euro-super derbiju na Anfieldu ocenjujem kot Trentovo zbranost in sposobnost hitrega odzivanja, nikakor pa ne kot nešportno hinavščino. Resda se mora Liverpoolova 66-ka po igralni shemi gibati predvsem ob desnem robu igrišča, vseeno pa so njegovi izleti na druga igralna območja inteligentno preračunljivi, njegovi povratni šprinti na primarno igralno pozicijo pa resnično bliskoviti. Kaj lahko se zgodi, da bodo Liverpoolovega zvezdnika kasneje na njegovi nogometni poti trenerji zaposlili tudi na drugih položajih. Ob tem mi v misli šine Gareth Bale, ki se je v prvo ekipo Tottenhama uvrstil kot levi bočni branilec, a kasneje še postal bodisi krilni napadalec bodisi osrednji napadalni vezist.
Trent Alexander-Arnold je za angleško reprezentanco v koledarskem letu 2018 nastopil petkrat, lani pa štirikrat.

In nenazadnje, igre Trenta Alexandra-Arnolda so v veliki meri prispevale k brezmadaženi Liverpoolovi osvojitvi letošnje Premier lige. No, na tej točki se lahko debata poglobi, kajti kot glavnega “krivca” za Liverpoolovo fantastično sezono gotovo lahko označimo še Virgila Van Dijka (lani proglašen za Liverpoolovega igralca sezone), Trentov kolega na zrcalni strani Kloppove šablone, kjer operira izvrstni škotski levi bočni branilec Andy Robertson, na Liverpoolovo veselje sta imela zelo uspešnih deset-plus-mesecev tudi Sadio Mané in Mohamed Salah.

V minuli sezonah sem se pogosto ogreval zato, da bi na glasovnico pribeležil ime kakega nogometaša, ki igra pri – na končni prvenstveni lestvici – drugem, tretje ali ceno nižje uvrščenem klubu. V zadnjem obdobju so bili te vrste izbranci Mohamed Salah, Luis Suárez, Gareth Bale in Robin Van Persie ter ob koncu tekmovalnega cikla 2010-2011 presenetljivo Scott Parker (tedaj pri West Hamu) in leta 2009 zelo zasluženo tudi Steven Gerrard.
Ako pa je Liverpool angleško ligo osvojil z naskokom, tudi najboljši iz kadra Manchester Cityja težko računa na plaketo, trdim. Če bi bil, na primer Kevin De Bruyne res tako dominanten kot vztrajajo nekateri, potem bi ManCity ekipi trenerja Jürgena Kloppa moral najmanj do zadnjega dihati za ovratnik. A mu ni.

In kaj odgovarjam na vprašanje, kdo naj bi bil tisti, ki ga bo naš FWA kolegij v celotni sestavi z večino glasov ovenčal za zmagovalca izbora FWA Footballer of the Year, če sem že prej izdal svoj pomislek, da je Trent Alexander-Arnold moj in istočasno tudi malenkost eksotičen izbor? Hm! Dejansko so vsi Liverpoolovci v junijsko-julijskem podaljšku prvenstva malček popustili. Tudi Trent je, o tem ni dvoma. Pa vendar. Najmanj bi me presenetilo, če bi bil za Nogometaša sezone v Angliji izbrana Liverpoolova ultra-lahka in super-spretna napadalska puščica Sadio Mané. A tudi takrat bo moj joker še vedno Trent Alexander-Arnold.

Bodimo pozorni na petkovo novico iz Londona.

Kako vam je bil všeč ta članek?
[Skupno: 2 Povprečje: 5]