Še dolgo, dolgo ga ne bo. Pandemija ga je preigrala – med nogama. Fuzbal je za letos, kot pravijo Angleži, off. Nič ne pomaga.
Spričo dinamike pustošenja korona-virusa, upanja preprosto ni več. Britanske oblasti so imele delno, pa še to bolj kot ne teoretično, možnost za zajezitev smrtonosne viroze. Toda ukrepale so naivno in prepozno. Mnogo prepozno. Položaj, ki ga ob zaključku marca beležita Italija in Španija, v Angliji in na Škotskem na vrsto pride šele čez dva ali tri tedne. Se pravi. Čas ko v Veliki Britaniji nihče ne bo več pomislil na nogomet, pričakujemo v drugi polovici aprila. Črnoglede napovedi pa bodo še bolj grozljive, ko bo virus udaril po največjem angleškem nogometnem bogastvu – po navijačih.
Kruta ironija
Pred tremi tedni sem na twitter računu ene od Liverpoolovih navijaških skupin zasledil zapis, ki širšo družino letošnjih nekronanih angleških prvakov miri in tolaži, češ, zagotovo bomo prvi premierligaški naslov dočakali še pred poletjem. Liverpool si resnično zasluži zmagovalni pokal. Obenem pa je na žalost res, da dokončne ali (če ne kar) uradne potrditve – bodimo pošteni – prepričljive prvenstvene zmage marsikdo od gorečih navijačev Liverpoola kljub vsemu ne bo dočakal. Tekma za življenje in smrt bo na otoku neizprosna. Socialne razlike in kastna segregacija bo spet prizadela ravno njih – Liverpool. Podobno kot spomladi leta 1989, ko je kruta usoda prav rdeče. Na sheffieldskem stadionu Hillsborough se je zgodila največja tragedija v zgodovini angleškega nogometa – umrlo je 96 liverpoolovih navijačev, 766 jih je bilo ranjenih. Organizatorji pokalnega polfinala niso bili pripravljeni na možno katastrofo, policija pa prav tako ne. Kasnejše kriminalistične preiskave so potrdile, da je policija mestoma ravnala kar po načelu, češ, saj so to samo nogometni navijači, kaj nam mar. Kot poznavalec britanske družbe in politike, ki je 16 let ali okroglo tretjino življenja deloval tam, si upam trditi, da je westminsterska elita tudi ob nastopu korona-virusa, delovala podobno nevarno kot južno-yorkshirska policija usodnega 15.aprila pred enaintridesetimi leti. Upajmo, da se motim, krepko motim. Ko bi bilo res vsaj tako.
Možni scenarij
Well. Zaključnih devet krogov letošnje sezone v Premier ligi aprila ne bo. Maja? Zelo zelo težko. Junija? Verjetnost je majhna, a vendarle. Recimo, da se bo položaj naglo popravil, situacija z virusom, ki naj bi bil tedaj že obvladljiv, bo v omejenem obsegu dovoljevala športne dejavnosti. Sprava nadzorovana profesionalna športna tekmovanja, sčasoma tudi amaterska ali rekreativna. Pritisk vodstva Premier lige na britanske civilne oblasti bo silovit, kajti na nanj pritiskajo sponzorji. Ti za že vložena sredstva – na mizi je 762 milijonov funtov – potrebujejo dogodke, kjer se lahko oglašujejo. Vse to seveda sodi pod pokrov zelo gledanih televizijskih prenosov tekem. Ena od zamisli je tudi ta, da bi premierligaške zasedbe, skupaj s strokovnimi štabi, dva tedna pred začetkom nadaljevanja angleškega prvenstva zadržali v karanteni. Ta bi poskrbela, da nihče od nastopajočih ne bi bil okužen z virusom. Nato bi se tekme v preostalih devetih krogih odigrali po ekspresnem urniku. V štirih, petih tednih, nekako. Gledalcev na teh obračunih ne bi smelo biti, kakopak. Sezona bi bila sklenjena še pred sredo julija. Zaenkrat je skrajni pogodbeni rok, po katerem mora biti Premier liga nujno dokončana, 12.julij.
Nekateri igralci in trenerji že zdaj opozarjajo, da bi pred nadaljevanjem premierligaškega tekmovalnega sporeda nujno potrebovali priložnostni mini-pripravljalni cikel. Tega bi omogočila prav omenjena dvotedenska karantena. Drugo težavo predstavljajo pogodbe igralcev, med katerimi je veliko takih, ki se jim bodo dogovori z delodajalci iztekli že junija.
Ena sama nuja
Neznank je zaenkrat preveč. Nujnih zapovedi prav enako. Vsi hitijo, vsi bi si želeli vrnitve premierligaškega nogometa. Nedvomno je, zgodnje poletni večeri bi bili v družbi atraktivnih spopadov slavnih angleških klubov še bolj romantični kot sicer. Toda najprej je treba odgnati korona-virus. To pa je problem, ki ga še ne znamo dešifrirati, kaj šele kar tako vreči v jašek in za njim potegniti vodo. Do normalizacoje razmer je še dolga. Bodimo potrpežjivi, #ostanimodoma
Matjaž Ambrožič
