CHELSEA FOKUS MANCHESTER UNITED

Zgodba tedna: Na mladih svet stoji

Mladost. Definicij te besede je kolikor hočete in prav toliko je pojmovanj, katero življenjsko obdobje ta beseda zajema. A vsi se nekako strinjamo, da je mladost obdobje, ko poizkušamo nove stvari, se učimo za življenje in pri tem delamo napake, ki nam jih, ravno zaradi naše mladosti, ostali še nekako tolerirajo. A prej kot slej pride obdobje, ko moramo odrasti, ko moramo pokazati, kaj smo se naučili. Naposled nastopi obdobje, ko napake niso več dovoljene …

Ko mladost povežemo s Premier ligo, vsaj večina navijačev razmišlja predvsem o dveh ekipah. Chelseaju in Manchester Unitedu. Resda je še nekoliko mlajša od obeh ekip zasedba Southamptona, a z vsem dolžnim spoštovanjem do Svetnikov, vendarle je ekipa iz juga Anglije v vseh pogledih manj izpostavljena kot oba omenjena angleška velikana. Tako pri Chelseaju kot pri Unitedu na klopi sedita mlada managerja. Chelsea vodi najmlajši manager v ligi Frank Lampard (41), vodja stroke pri Unitedu je pet let starejši Ole Gunnar Solskjaer. Obema trenerjema je skupno, da sta na igrišče v tej sezoni poslala prvi enajsterici, katerih povprečna starost je bila 24,5 let. Mladi ekipi, za kateri lahko zapišemo, da se še učita, delata napake … In te napake javnost in navijači nekako tolerirajo. Spet zaradi prej zapisanega dejstva, da gre za mladi ekipi.

Dva mlada trenerja, pred katerima je zares zahtevna naloga. virFOTO: National

Da se razumemo, ne Chelsea ne Manchester United se letos ne bosta borila za naslov angleškega prvaka. V nekih drugih časih bi bilo kaj takega za navijače teh dveh velikanov popolnoma nedopustno, a realnost je pač takšna, da niti modri iz Londona niti Vragi iz Manchestra trenutno nikakor ne morejo slediti silovitemu tempu, ki ga narekujeta Manchester City in Liverpool. Razlogi, zakaj je do tega prišlo, so različni …

Zaprta pipa in Fifina prepoved

Če je za lastnika Chelseaja Romana Abramovića nekoč veljalo, da gre za enega najrazsipnejših lastnikov v svetovnem nogometu, so danes stvari popolnoma drugačne. Abramović je s svojimi milijardami Chelsea odpeljal iz angleškega nogometnega povprečja in ga izstrelil med največje klube Stare celine. Prišli so veliki svetovni zvezdniki, največja trenerska imena, prišli so veliki uspehi, klub je osvojil vse, kar se v nogometu da osvojiti. V zadnjih nekaj sezonah pa so se silne Rusove investicije vendarle nekoliko ustavile. Letos celo prisilno, kajti vsi dobro vemo, da Chelsea zaradi Fifine kazni v poletnem roku ni smel pripeljati nobene nove okrepitve in Londončani so se bili prisiljeni zateči k celi armadi nogometašev, ki so pred tem kot posojeni nogometaši igrali širom Evrope. Imenovanje Lamparda za novega trenerja novega Chelseaja je bilo z vidika uprave kluba popolnoma smiselna odločitev. Lampard je legenda kluba in navijači ga bodo bistveno bolj podpirali skozi zagotovo turbulentno prihajajoče obdobje, kot bi denimo kakšnega “zunanjega” strokovnjaka.

Uspeh ne bo prišel čez noč in če kdo, potem je priljubljeni “Lamps” zagotovo tisti, ki bo imel največ časa in “kredita” za preobrazbo Chelseaja. virFoto: Twitter

Lampardova naloga nikakor ni lahka. Čeprav nihče ne pričakuje, da se bo Chelsea letos boril za največje stvari, navijači vendarle upajo, da se bodo Modri borili za mesta, ki vodijo v Ligo prvakov. In takšne želje ima letos kar nekaj klubov, tudi tistih iz ozadja, ki opažajo določene težave nekaterih velikanov in iščejo svoje mesto pod soncem. Lampard že takoj na začetku sezone zaupa nekaterim mladim, na nivoju Premier lige neuveljavljenim nogometašem. Tammy Abraham in Mason Mount mu denimo zaupanje vračata z zadetki, dejstvo pa je, da največjo težavo Chelseaja trenutno predstavlja izjemno nestanovitna obramba. David Luiz je bil predstavnik neke druge nogometne (in življenjske) filozofije, kot jo živi in zagovarja Frank Lampard, kar je pomenilo (ponovno) slovo Brazilca od Stamford Bridga. Vse lepo in prav, a tako Andreas Christensen kot tudi Kurt Zouma sta branilca, ki sta za zdaj pokazala obilico nogometnega talenta in nekaj odličnih predstav, po drugi strani pa prepogosto napravita napako ravno v trenutku, ko je to najmanj primerno. Chelsea je danes takšen, kot je bil pred nekaj leti Liverpool, mlad, poleten, z zelo potentnim napadom, a zaradi napak v zadnji vrsti nezmožen ustvarjanja niza zmag oziroma pogosto izgublja točke tam, kjer jih nikakor ne bi smel. Če bo vodstvo zaupalo Lampardu in mu v prihodnjih letih pomagalo zgraditi ekipo po svojem okusu, kakor so to denimo storili s Kloppom pri Liverpoolu in z Guardiolo pri Cityju, potem lahko v naslednjih sezonah Chelsea znova postane angleška nogometna velesila. Mladinci bodo odrasli, postali zreli in izkušeni ter pripravljeni na velike stvari. Idealen scenarij, kajne?

Se bodo naposled vendarle naučili iz svojih napak?

Zgodba mladega Manchester Uniteda je nekoliko drugačna. United je v nekaterih prejšnjih desetletij rasel, zmagoval in dominiral na ramenih slovitega Sira Alexa Fergusona. Priznajmo si, takšnega trenerja Vragi verjetno nikoli več ne bodo imeli in jasno je bilo, da bo po odhodu Škota v klubu zazevala ogromna praznina. In te praznine ni uspelo niti približno zapolniti nikomur. Po popolnoma izgubljenemu Davidu Moyesu sta na klop sedla tudi trenerska velikana, kot sta Luis Van Gaal in Jose Mourinho, a zadnja ligaška krona ostaja poslednji Fergusonov uspeh iz sezone 2012/2013. V klubu so od takrat trije nogometaši, vsi trije iz takšnih in drugačnih razlogov danes bolj tarča posmeha kot nosilci igre – Phil Jones, Ashley Young in Jesse Lingard. Turbulentnih nekaj let je prineslo ogromno število igralcev iz vseh vetrov, ki so po svojih najboljših močeh skušali vrniti United na tron angleškega nogometa. A uspeha ni in ni bilo.

Mladi, razigrani Vragi so v prvem krogu odpihnili Chelsea, a Harry je očitno že takrat slutil, da bo nadaljevanje sezone prineslo številne izzive. virFOTO: Premier League

United je letos obrnil ploščo. Bolje pozno kot nikoli. Znebil se je odvečne in drage navlake oziroma če se lepše izrazimo zgrešenih nakupov (Lukaku, Darmian, SANCHEZ), sproti odpisal še Smallinga in začel vse skupaj graditi znova – na temeljih mladih Britancev, za katere pa so jasno ob današnjih razmerah na nogometni tržnici morali Vragi zapraviti ogromno denarja. Kaj sedaj potrebuje ta ekipa? Čas. Novinci so fantje, ki takšnega nivoja niso vajeni in dejstvo je, da bodo delali napake. Aaron Wan Bissaka je proti “bivšemu” Palacu odigral tekmo za pozabo, Daniel James je sicer zabil Southamptonu, a v samem zaključku zapravil nekaj lepih situacij za zadetek, ki bi pomenil tri točke Uniteda. Takšne tekme je United nekoč kot po pravilu zmagoval … Ravno zmagovalna miselnost je v najboljših časih vedno krasila Vrage, spomnimo se nič koliko zadetkov doseženih globoko, globoko, globooooko v sodniškem dodatku. Če bo Solskjaer dobil čas, da stvari uredi po svoje, če bodo mladi fantje dobili čas, da razvijejo svoj nesporen potencial in če bo Paul Pogba končno sprejel vlogo vodje na igrišču, potem se United v nekaj sezonah zagotovo lahko vrne med elito. Veliko če-jev, a če kdo, potem je bil ravno Manchester United tisti, ki je skozi svojo bogato zgodovino vedno našel odgovore tudi na najzahtevnejša vprašanja …

Kako vam je bil všeč ta članek?
[Skupno: 6 Povprečje: 4.7]