Steven Gerrard, rdeč po srcu in duši, je v tem tednu napovedal svoje slovo od nogometnih zelenic in tako orosil oko marsikaterega navijača Liverpoola. Soigralci ga opisujejo kot kapetana, vodjo in na splošno velikega človeka tako na igrišču kot izven njega. Z izbranimi besedami o njem govori praktično celoten nogometni svet od tistih najmlajših pa do najstarejših. V članku si bomo ogledali, kako si je Stevie G pridobil status božanstva na Anfieldu.
Fant iz predmestja
Steven George Gerrard je bil rojen 30. maja 1980 v majhnem mestecu Whiston, ki se nahaja v predmestju Liverpoola. Že kot majhen deček se je pridružil lokalni ekipi Whiston Juniors, kjer so ga tudi prvič videli Liverpoolovi skavti. Z devetimi leti se je pridružil njihovi akademiji. V tem času je Steven obiskoval katoliško šolo Cardinal Heenan, kjer je prav tako veliko časa namenil nogometu. Pri 14 letih je začel hoditi na različne preizkuse k angleškim klubom, a uspeha še ni bilo. Še več, Gerrardu se niti ni uspelo prebiti v angleško ekipo šolarjev. A mladi up ni obupal in še naprej hodil na testiranja. Eno izmed preizkušenj je nato opravljal pri Manchester Unitedu, a kot je razložil v svoji avtobiografiji zgolj zato, da je Liverpool, za katerega si je želel igrati, prepričal, da mu ponudijo mladinsko pogodbo. Vse se je izteklo po njegovih željah in 5. novembra 1997, pri vsega 17 letih, je podpisal prvo profesionalno pogodbo z Redsi.
Prvič v rdečem dresu
Komaj polnoletni Gerrard je svojo prvo priložnost dobil 29. novembra 1998, ko je na tekmi proti Blackburnu vstopil v zadnji minuti. Kratka minuta, a za mladeniča še kako pomembna. Golobradi Gerrard je v krstni sezoni zbral trinajst nastopov, a na njih ni navdušil. Še več, trema je na njegove nastope vplivala do te mere, da je na igrišču ekipi pomagal minimalno. A trener in njegovi nadrejeni nad fantom niso obupali, čutili so, da ga čaka nekaj velikega.
V sledečih sezonah je Liverpoolčan z 28 na hrbtu dobival drobtinice minut, a ob tem nabiral predragocene izkušnje. V vsega slabih dveh sezonah se je prebil v začetno enajsterico, kjer je skupaj z Jamiem Redknappom, sinom Harryja Redknappa, tvoril srce ekipe na sredini. Največji liverpoolski derbi, ti. Mersyside Derby, v sezoni 1999-2000 je Gerrard začel na klopi, a nato v nadaljevanju tekme prišel v igro. Tekma sama po sebi ne bi bila vredna omembe, če ne bi bila to tekma, na kateri je vezist pred seboj zagledal nekaj drugega rdečega, kot zgolj dres svoje ekipe. Da, Steven Gerrard je prejel svoj prvi rdeči karton, še preden je uspel doseči svoj prvi gol. Morda ga je ravno to motiviralo, da je zaigral bolj napadalno in odločno, kajti Gerrard je še v isti sezoni prvič v profesionalni karieri zatresel mrežo nasprotnika. Sledilo pa je bolj črno obdobje za Angleža, saj ga je začela pestiti ponavljajoča se poškodba hrbta, ki je bila posledica kombinacije hitre rasti in velikega števila tekem v najstniških letih. Steven je moral prestati štiri operacije hrbta, katere so mu omogočile nemoteno nadaljevanje kariere.
Prva odlikovanja
Po sanaciji poškodbe se je Gerrard vrnil na stare tirnice in v sezoni 2000-2001 začel kar 50 tekem, na katerih je dosegel deset golov. A dotično sezono je posebno naredilo nekaj drugega kot osebna statistika, in sicer prve lovorike, ki jih je osvojil s klubom – FA pokal, ligaški pokal ter pokal UEFA. Da pa je bila sezona zanj še uspešnejša, so poskrbeli angleški strokovnjaki in navijači, ki so ga razglasili za najboljšega mladega igralca. Lovorik pa Liverpoolu očitno ni bilo dovolj, na začetku naslednje sezone so namreč osvojili tako Charity Shield (današnji Community Shield) kot tudi evropski Super pokal. Na skoraj pravljično sezono je piko na i postavil še prvi vpoklic v reprezentanco. Steven je tako le dan po svojem 20. rojstnem dnevu prvič oblekel dres s tremi levi na prsih.
S svojimi nastopi pa je Gerrard pridobival zaupanje tako trenerja kot soigralcev. Po vsega enem letu služenja vloge podkapetana je Steven nadomestil Samia Hyypio in na svojo levico prvič nadel kapetanski trak. Častno nalogo mu je dodelil tedanji trener Houllier, ki je ob tem dodal, da v vezistu vidi vrhunskega vodjo, a da mora še nekoliko dozoreti. Usoda je želela, da je moral prav Houllier, po sezoni 2003-2004, v kateri ni osvojil lovorike oditi. Ob tem pa so se začele pojavljati govorice, da bi lahko Anfield zapustil tudi Stevie G. V lov za njegove usluge se je najodločneje podal Chelsea. Gerrard je tedaj priznal, da ni zadovoljen z Liverpoolovim napredkom ter, da prvič, odkar je v dresu Redsov, razmišlja o odhodu. V Liverpool je nato prišel novi strateg Rafa Benitez in morda je bil prav on razlog, da je Gerrard zavrnil 20 milijonsko ponudbo Londončanov ter podpisal novo 4-letno pogodbo z Redsi.
Trenutki za v zgodovino
Sezona 2004-2005 se za Gerrarda ni začela po načrtih, k takrat že tako velikemu številu poškodovanih se je priključil tudi sam. Na tekmi Lige prvakov je namreč staknil poškodbo stopala, ki ga je od nogometnih zelenic oddaljila za slaba dva meseca. A vrnil se je, še enkrat več, v velikem slogu. Na tekmi proti Olympiacosu je zadel pet minut pred koncem in tako ekipi pomagal do napredovanja v izločilne boje Lige prvakov. Sam je sedmi sili nato dejal, da je bil to najpomembnejši, če ne tudi najlepši zadetek, ki ga je dosegel za Liverpool. Morda tudi za to, ker je le-ta omogočil Redsom pohod na sam vrh Evrope. 25. maja so se nogometaši Liverpoola v finalu Lige prvakov na olimpijskem stadionu Ataturk v Istanbulu pomerili z Milanom. A kaj kmalu so se jim sanje začele rušiti, saj je že v prvi minuti žogo za Dudekov hrbet poslal Paulo Maldini. Do polčasa pa so Gerrard in druščina prejeli še dva zadetka. Sklonjenih glav so odkorakali v slačilnico, kjer so se ponovno zbrali in se odločnejši vrnili na zelenico. Po devetih minutah igre so Angleži le prišli do zadetka in kdo drug bi lahko načel milansko mrežo kot Steven Gerrard. Zadetek je dal ekipi krila in v vsega šestih minutah je bil rezultat poravnan na 3:3. Tako je ostalo vse do konca rednega dela, kar je pomenilo, da bodo gledalci na stadionu spremljali podaljške. Tudi po dodatnih 30 minutah igre zmagovalec ni bil odločen in čas je bil za enajstmetrovke. Začeli so Milančani, ki pa so streljali obupno, zgrešili so namreč kar prva dva strela in se nemudoma znašli v težavah. Na drugi strani so bili Redsi bolj zbrani in prva dva strela zadeli. Kot peti je žogo na belo točko za Milančane postavil Andrij Ševčenko, ki je na svojih ramenih nosil veliko odgovornost. Če so Italjani še želeli upati na zmago, je moral Ukrajinec zadeti, a ta se je pod pritiskom zlomil. Njegov strel je vratar Dudek ubranil in slavje rdečih se je lahko začelo. Kapetan Liverpoola Steven Gerrard, ki je bil tudi izvoljen za igralca tekme, je nato pred 70.000 navijači dvignil najbolj želeno evropsko klubsko lovoriko.
Takoj po tekmi je bil Gerrard poklican pred mikrofon in eden izmed novinarjev ga je vprašal o stanju pogodbe, saj vezist še ni imel sklenjene nove. Anglež pa je bil kratek in jedrnat: »Kako naj odidem po taki noči?«. S tem je vsaj za nekaj časa pomiril privržence kluba, a z njihovimi čustvi se je poigral že nekaj mesecev kasneje, saj je zavrnil novo pogodbo z Liverpoolčani, ki bi mu na teden prinesla 100 tisoč funtov. Tedanji direktor Redsov Rick Parry je že oznanil odhod ikone z besedami: »Zdaj moramo pogled usmeriti naprej. Potrudili smo se po najboljših močeh, a Gerrard je dal jasno vedeti, da želi oditi«. Očitno pa je Parry prehitro vrgel puško v koruzo, saj je, tedaj 25-letni Steven, pogodbo podaljšal že naslednji dan in s tem obljubil zvestobo Liverpoolu še za dodatna štiri leta.
Liverpoolov veličastni pohod pa se še ni končal, Gerrard je svojo ekipo vodil do osvojitve FA pokala, kjer je v finalu tudi zadel. S tem pa se je še enkrat več vpisal v zgodovino, saj je postal prvi igralec, ki je zadel v finalih FA pokala, ligaškega pokala, pokala UEFA in Lige prvakov. Da pa njihov evropski uspeh ni bil zgolj srečno naključje, so dokazali v sezoni 2006-2007, ko so se še drugič v treh sezonah prebili do finala Lige prvakov, kjer so se ponovno srečali z Milanom. Tokrat so Italijani izkoristili priložnost za maščevanje in Liverpool premagali z 2:1.
Smrtonosna naveza
Pred sezono 2007-2008 se je na Anfield preselil Fernando Torres in izkazalo se je, da je prav Španec tisto, kar je Gerrard iskal. Naveza se je namreč hitro izkazala za smrtonosno. Skupaj je dvojec v sezoni zbral kar 30 zadetkov in 12 asistenc, kar je bilo dovolj, da sta bila oba nominirana za najboljšega igralca v Premier League. Na njuno žalost nobeden izmed njiju nagrade ni osvojil, saj je bil boljši Cristiano Ronaldo. Sezona 2007-2008 pa je bila za Gerrarda posebna še z enega vidika. Vezist je namreč za klub odigral 300. tekmo v angleški Premier ligi in s tem dokončno potrdil svoj status ikone Anfielda.
Pri svojih 28 letih je bil Gerrard že svetovna nogometna zvezda in mnogi nogometni veleumi so o njem govorili z izbranimi besedami. Ronaldinho ga je opisal kot zanj enega izmed najboljših vezistov na svetu, Zinedine Zidan pa je leta 2009 podal naslednje mnenje: »Je on najboljši na svetu? Mogoče ne dobiva tolikšne pozornosti kot Messi in Ronaldo, ampak ja, mislim, da je. Ima vrhunske podaje, zna odvzeti žogo, zadeti in kar je najpomembneje, igralcem okoli sebe vliva samozavest. Tega se ne da naučiti – igralci, kot je on, so s tem enostavno rojeni.«
Sezone so nato minevale in Liverpool je počasi začel padati v formi. Nekaj let brez lovorike je Rafo Beniteza leta 2010 odneslo s stolčka trenerja, na njegovo mesto pa je sedel Roy Hodgson. Ta je navijače Liverpoola takoj pomiril, da prodaja njihovega ljubljenca ne pride v poštev, saj je za ekipo preveč vreden. Besede novopečenega trenerja je Gerrard nato tudi potrdil, saj je v prihajajoči sezoni sedemkrat zadel ter k temu pa dodal še 5 asistenc. A še pomembnejša kot statistika je bila njegova vloga na igrišču, kjer je, kot se za pravega kapetana spodobi, svoje soigralce gnal do maksimuma in s tem posredno vplival na uspeh ekipe.
Začetek naslednje sezone pa je Gerrard, še enkrat več moral izpustiti, ponovno zaradi poškodbe. Tokrat je bila na udaru dimeljska vez, ki je Angležu preprečila tekanje po zelenicah že v prejšnji sezoni. Ko se je naposled le vrnil na treninge, je javnosti razkril, da je poleti zavrnil ponudbo za selitev v Bayern München z besedami: » Tradicionalni klub, kot je Liverpool, ima še vedno svojo vrednost, to je razlog, zakaj ostajam tu tako dolgo. Pomembneje je osvojiti nekaj lovorik in doseči nekaj, kar je težko osvojljivo, kot pa izbrati lahko pot in se preseliti v klub, kjer vse to postane lažje.« Verjetno ni potrebno izgubljati besed o tem v kolikšni meri se je z izjavo prikupil že tako nad njem navdušenim navijačem.
Očitno pa sreča ni bila prijateljica Liverpoolove osmice, saj je moral konec oktobra leta 2011 na nov prisilni počitek. Tokrat je odšel na operacijo desnega gležnja. Vrnil se je šele 26. decembra, a le kot menjava, saj za najhujše napore še ni bil pripravljen. No, štiri dni kasneje je tudi tokrat, kot menjava, zabil Newecastlu in tako ekipi pomagal do zmage. Sezona se je kljub vsem težavam končala zmagoslavno, Liverpool je namreč, tudi po zaslugi svojega kapetana, osvojil ligaški pokal. A to še ni bilo vse, Gerrard je namreč postavil tudi osebni mejnik, še štiristotič je nastopil na tekmi angleške lige, mejnik pa je proslavil s hat-trickom proti največjemu rivalu Evertonu.
Lov na edini manjkajoči klubski naslov
Julija 2013 je Steven podaljšal pogodbo z Liverpoolom. Kmalu za tem je pokazal za kako velikega človeka gre, organiziral je namreč tekmo z dobrodelno noto. Tekme so se udeležili tudi bivši zvezdniki Redsov, kot sta Robbie Fowler in Jamie Carragher, in tako pomagali zbrati pol milijona funtov dobrodelno organizacijo Alder Hey Children’s Charity.
Skorajda ni minila sezona, ko vezist ne bi postavil vsaj enega mejnika. In tudi sezona 2013-2014 ni bila nobena posebnost. Mejnik je Gerrard postavil 16. septembra, ko je še štiristotič soigralce popeljal na igrišče s kapetanskim trakom na levici.
Liverpoolu je v Premier League kazalo dobro, celo odlično. Vse do 27. aprila so bili na lestvici prvi in na derbi z drugo uvrščenim Chelseajem so se podali z dvema točkama naskoka. Prvi polčas se je na Anfieldu že skoraj končal in vse je kazalo na to, da bosta ekipi na odmor odšli z neodločenim rezultatom. V tretji minuti podaljška pa je Sakho podal žogo Gerrardu, ta je podajo slabo ocenil in v želji po tem, da napako popravi, je vezistu spodrsnilo, s tem pa je Dembi Baju omogočil neoviran prodor do gola, ki ga je Senegalec pretvoril v zadetek. Sanje o tako želenem naslovu angleškega prvaka so se Gerrardu in druščini začele rušiti pred očmi. V drugem polčasu so se Liverpoolčani borili z vsemi močmi, a s tem puščali prostor za protinapade Chelsea. Enega izmed njih je v zadnji minuti tekme izkoristil Willian in s tem zabil še zadnji žebelj v krsto Liverpoola. Sanje o naslovu so zbledele.
You’ll Never Walk Alone še zadnjič
Oktobra 2014 je Gerrard zanikal možnost upokojitve po koncu sezone 2014-2015, obenem pa dejal, da se bo v primeru, da mu Liverpool ne ponudi pogodbe, preselil v drug klub. To se je tudi zgodilo. Januarja je Steven oznanil, da po koncu sezone zapušča Anfield. Liverpoolovo vodstvo mu je sicer ponudilo novo pogodbo, a po njegovih besedah je ta ponudba prišla prepozno. Svojo zadnjo tekmo je Gerrard odigral na gostovanju pri Stoku, kjer so izgubili s 6:1, a nekdanji angleški reprezentant si bo zagotovo bolj zapomnil tekmo s Crystal Palacom, ko je zadnjič igral pred navijači Anfield Roada ter še zadnjič slišal, kako iz grl 46 tisoč navijačev doni You’ll Never Walk Alone.
V mesto angelov
Steven Gerrard je kot svoj drugi klub v karieri izbral LA Galaxy. Ta ga je v mesto v žgoči Kaliforniji pripeljal za okoli 9 milijonov dolarjev. Ameriškemu občinstvu se je prvič predstavil 11. julija na prijateljski tekmi s Clubom America. Odigral je le prvi polčas, a tudi to je bilo dovolj, da je navdušil ameriško občinstvo. Prav dolgo pa ni čakal na uradni debi, tega je dočakal na tekmi ameriškega pokala, ki jo je LA Galaxy izgubil. Omenit gre še to, da je pri Galaxyju znova združil moči z Robbiejem Keanom, s katerim sta si garderobo delila že v Liverpoolu.
LA Galaxy je bil s strani Seattle Sounders izločen iz ‘playoffa’ lige MLS in tako končal sezono, Gerrard pa je ob tem naznanil, da obstaja možnost, da v letu 2016 na klin obesi nogometne čevlje. Obljubo je tudi držal in 24. novembra oznanil svojo upokojitev. Za LA Galaxy je odigral 34 tekem, na katerih je dosegel pet zadetkov.
Gerrard odhaja, pečat ostaja
Ko je novica o Gerrardovi upokojitvi obšla svet, so bili vsi več ali manj enotnega mnenja – nogometne zelenice je zapustila nogometna ikona. Z vseh strani sveta so prihajala čustvena sporočila, v katerih je bilo možno razbrati, kakšen pečat je 36-letnik pustil na vsakega posameznika. Verjetno enega izmed najlepših sporočil je Gerrardu posvetil njegov nekdanji soigralec Luis Suarez, sporočilo si lahko preberete tudi na naši spletni strani.
Nekaj je zagotovo, Gerrard bo še naprej ostal povezan z nogometom tako ali drugače. Zaenkrat kot najverjetnejša možnost izgleda delo trenerja. Angležu so trenersko službo že ponudili pri ekipi MK Dons, a jo je Steven zavrnil. Oglasil se je tudi sedanji trener Jurgen Klopp, ki je dejal, da so vrata Gerrardu vedno odprta, a kot vse kaže si bo Steven za enkrat vzel krajši premor.
Kamorkoli pa ga bo življenjska pot vodila je nekaj jasno, Gerrard ne bo nikjer in nikoli hodil sam!
